Gremo v vrtec!

“In čemu je podoben glas flavte?”

“Ptučkuuuuu!”

Nadvse prisrčna gospodična Polona je tako navduševala malčke v vrtcu. Prav veselo so ugibali čemu so podobni zvoki instrumentov: goski, konju in celo slonu! 

Prvo pa je Polona otroke vprašala, če kaj vedo kdo smo. To je bila prava iztočnica za našo povezovalko kje naj sploh začne. Ter pravi pokazatelj, da smo prava glasbena občina. Kar nekaj otrok je godbo že videlo ali pa so se srečali že doma s kakšnim instrumentom. Vsi pa so znali nekaj zapeti.

Polona je pričela predstavitev godbe pošteno: po vrsti. Najprej vidno zaznavanje – kako smo oblečeni. V ospredje je poklicala nekaj godbenikov, ki so bili različno oblečeni in pokazala, da godba ni celo leto v istih barvah. Pozimi smo bolj temni, v rdečem in modrem, poleti pa svetli, v beli srajci in svetlo modrih hlačah ali krilih. Tudi pokrivala se razlikujejo: pozimi baretke, poleti slamniki, da se zaščitimo pred soncem.

Nato pa je nadaljevala z zaznavanjem z ušesi. Po tri ali štiri godbenike je poklicala iz formacije v ospredje in jih prosila naj zaigrajo kratko solistično melodijo. Od vsakega instrumenta je prišel po en predstavnik. Najprej pihala, nato trobila in na koncu tolkala. Pridružili pa so se jim tudi godbeniki, ki so imeli kakšno posebno in vidno različico tega. Ob klarinetu se je tako predstavil tudi manjši bratec, ob saksofonu pa dva večja. Tudi trobenti sta prišli dve – trobenta in krilovka. Vsako menjavo instrumentov za predstavitev smo popestrili s po dvema koračnicama in tako pokazali, da še bolje zvenimo, če igramo skupaj.

Za konec je naša Polonca dodala še zaznavanje s tipanjem. Izbrala je nekaj prostovoljcev izmed poslušalcev in jim dala priložnost, da zaigrajo z nami. Vsak si je lahko izbral svoj tolkalski instrument. Otroci so bili izjemno navdušeni! Polona pa se je za nekaj trenutkov prelevila v dirigentko, da so najmlajši glasbeniki lahko zaigrali z nami.

Eno poglavje pa smo morali izpustiti: predstavitev korakanja, saj je ena od posebnosti pihalnega orkestra, da se lahko tudi prosto a složno premika ob igranju. Žal smo morali biti pri miru, saj ni bilo prostora, so pa zato otroci na koncu zaplesali ob naših ekstra koračnicah.

Še enkrat se zahvaljujemo vrtcu Urša za povabilo in okrepčilo po koncu našega glasbenega pouka. Niso uživali le otroci in njihove vzgojiteljice – izjemno uživali smo tudi mi. Nič ni lepšega kot videti veselje v očeh najmlajših in morda bo prav kdo izmed njih nekoč stal v naših vrstah v orkestru (ali pa kar pred njo). Hvala pa tudi naši Poloni, ki je imela še kako dobro žilico za delo z otroki in je godbo celostno predstavila na njihovi ravni.

Godbena prioriteta je že od leta 1884 enaka – Glasba.

Godbo Domžale je leta 1884 ustanovil takratni domžalski učitelj Franc PFEIFER. Na začetku svojega delovanja je godba delovala pod okriljem domačega gasilskega društva, zato so bili godbeniki na svojem prvem nastopu istega leta, pri odprtju gostilne v Stobu, oblečeni kar v gasilske uniforme. Prva svetovna vojna je tudi med godbeniki razredčila vrste, saj je bilo veliko članov vpoklicanih. Med vojno je godba nastopala predvsem na pogrebih, po vojni pa je začela z rednimi vajami.