Konec septembra smo v Slamnikarskem parku, natančneje v godbenem paviljonu izvedli koncert, ki je bil namenjen obležitvi visokega jubileja. A kot omenjeno, ne toliko jubileja samega društva, temveč godbenega doma, na katerega smo vsi izredno ponosni. Gre namreč za dom, ki je ob odprtju leta 1929 predstavljal edini godbeni dom na ozemlju takratne Jugoslavije. Ni šlo torej za kombinacijo npr. godbeno-gasilskega doma in podobno, temveč je bil dom namenjen izključno godbenemu društvu in njegovim dejavnostim. Pa začnimo na začetku.
GRADNJA
Zaradi neustreznih in premajhnih vadbenih prostorov godbe so leta 1925 stekle priprave za gradnjo doma. Od Vinka Riedla so godbeniki kmalu odkupili zemljišče ob kamniški progi, nato pa so se začela zidarska dela pod taktirko mojstra Ivana Sršena in zapisi kažejo, da je šlo na nedeljo 58 okrašenih vozov, z godbo na čelu, po opeko v mengeško opekarno. Mengeški župnik se je ob tem menda pritožil domžalskemu, da so motili božjo službo. Na slovesnosti ob vzidavi vogelnega kamna je bil slavnostni govornik skladatelj Emil Adamič. S samo gradnjo je bilo nekaj težav, med drugim se je zaradi finančnih težav časovno zavlekla, tako da je pripravljalni odbor za pomoč prosil tudi rojake v Ameriki. Otvoritev godbenega doma je bila 4. avgusta 1929. Šlo je za vsesplošni praznik, ki se je začel z budnico domače godbe. Sledila je vrsta drugih prireditev, med drugim so po uradni otvoritvi in blagoslovitvi doma gostujoče godbe izmenoma izvajale koračnice, vse skupaj pa je prenašal Radio Ljubljana. Zapisi poročajo, da so ljudje v slavnostne Domžale prihajali od vsepovsod, tudi z vlakom, in vse Domžale so bile en sam veselični prostor. Zagotovo je bil to eden največjih dogodkov v zgodovini Domžal.
Med leti 1928 in 1941 je v okviru godbe začel delovati dramski odsek, ki je v dvorani godbenega doma uspešno prirejal igre tudi po vojni, ko so izvedli vrsto odmevnih predstav. Godbeniki so pred in po 2. sv. vojni prirejali še koncerte, zabavne večere, pustne zabave, vinske trgatve, martinovanja in silvestrovanja.
V poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja je dramska sekcija prenehala delovati, v dvorani se prireditve niso več odvijale in začelo se je ne preveč spodbudno obdobje tega dela godbenega doma. Dvorana je dobila predvsem skladiščno funkcijo, v istem času je iz dvoranskega dela doma izginil dragocen glavni zastor, ki ga je sicer rešil Mihajlo Simon in skril v Polakovo tovarno (danes se zastor zopet nahaja v dvorani, torej v Slamnikarskem muzeju). Ob stoletnici godbenega društva, leta 1984, je godba dobila nazaj lastništvo svojega doma. Takratni predsednik, Tine Pavli, je poskrbel za temelje vračila lastništva društvu, kar je za takratne čase predstavljalo ne samo netipičen postopek in praktično neizvedljivo željo, ampak enega redkih, če ne kar prvi speljani denacionalizacijski postopek v nekdanji državi. K uspehu boja proti takratnim ”mlinom na veter” je prispevala tudi razumna občinska oblast, ki je zaznala iskren trud godbe tako v smislu bolj kakovostnega dela godbe, kot skrbi za takrat še družbeni godbeni dom.
GODBENI DOM DANES
Godbeni dom, kot ga vidimo danes, je doživel korenitejšo prenovo, ko je bil predsednik godbe Drago Tavčar. Prva faza te obnove se je začela leta 2000 z novo streho, izolacijo, fasado, zamenjala so se okna, obnovili so se notranji prostori itn., vse do leta 2005, ko so v vadbeni sobi tla iz desk in kamnov zamenjali z betonsko ploščo. Vse skupaj je bilo izvedbeno, organizacijsko in finančno ogromen zalogaj, ki ga je takratni predsednik izpeljal z odliko. Stare, neuporabljene dvoranske prostore (kjer je bilo skladišče in je danes muzej) je vzel v najem Roman Kos, ki se je obnove lotil z veliko zanosa. Izvedel je konkretno sanacijo, med drugim tudi z notranjo jekleno konstrukcijo in v celoti prenovil notranje prostore. Najprej je v tem delu delovala knjigarna, od leta 2010 pa je tu Slamnikarski muzej. Zadnji obnovitveni posegi v godbenem delu doma so bili izvedeni med leti 2010 in 2012, ko je bila vadbena soba toplotno in zvočno izolirana, popolnoma so bile prenovljene sanitarije ter klubska soba in spodnji arhiv.
Danes godbeni dom polno živi in deluje. V njem so za godbenice in godbenike vitalnega pomena predvsem vadbeni in klubski prostor, v katerem se družimo. V domu najdemo še notni in gospodarski arhiv ter stanovanje nad omenjenimi prostori, v katerem prebiva hišnik s svojo družino. Tu je še omenjeni muzej, ki s svojo vsebino uspešno zaokrožuje stavbo izrednega pomena za domžalsko in okoliško kulturno zgodovino. Dom med drugim nudi zavetje pouku glasbene šole in vajam različnih glasbenih skupin.
————
Promenadni koncert v neposredni bližini godbenega doma je zelo lepo zaokrožil praznovanje dveh pomembnih mejnikov Godbe Domžale. Kot domžalske godbenice in godbeniki radi poudarjamo, bistvo godbe ni le glasba. Glasba je povezovalni element med vsemi vrednotami, ki godbo sestavljajo: predanost, medgeneracijsko povezovanje, učenje, nabiranje izkušenj, druženje itn. Vse omenjeno lepo združuje 135-letna tradicija, ki ima velik temelj v 90 let starem godbenem domu. Verjamemo, da bo godbeni dom še dolgo nudil streho nad glavo za t.i. godbanje (op.p.: godbanje – izraz, ki bi ga bilo nujno dodati v SSKJ. Npr.: Kje si bil? Godbal sem / bil sem na godbanju /godbali smo ga …). 
